Intervju v časopisu Novice - avgust 2009

Sprašuje: Nina Razboršek, novinarka Novic in Radia Rogla

Mitja, kdo te je navdušil za glasbo? Kdaj si se sploh začel učiti igranja na harmoniko?

Verjetno so me nad glasbo navdušili doma, saj ko mi je bilo samo pet let, sem sam začel igrati klavirsko harmoniko. Pri šestih sem že igral znamenito polko Na Golici. Nato so me v prvem razredu osnovne šole starši vpisali v glasbeno šolo Slovenske Konjice, v kateri pa nihče ni vedel zame. Zakaj? Ja, zato, ker sem celo leto sedel na klopi ''pred'' učilnico in poslušal druge, kako igrajo. Ko so imeli konec ure, smo vsi skupaj lepo odšli domov. No, kasneje so me le razkrinkali.

Harmonika pa verjetno ni edini instrument, na katerega si se naučil izvabljati čudovite zvoke.

Ja, res je tako. Kasneje sem od staršev dobil klaviature in se jih, kot vse druge instrumente, naučil sam. Potem pa vsaki dve leti kak nov instrument. Sledil je klavir, kitara, kromatična harmonika, bas kitara, bobni, kontrabas, bariton, ustna harmonika. Praktično, vse kar primem v roke, znam zaigrati. Dar z neba.

Kdaj si začel svoje znanje prenašati na druge?

Leta 1998 mi je Tone Korošec, član ansambla Rogla, enkrat mesečno za čez vikend posojal pravo, skoraj novo diatonično harmoniko. In jaz sem se v tistih dveh dneh naučil tudi po pet pesmi. Včasih še jedel nisem. Čez dobrega pol leta sem še brez svoje harmonike začel poučevati. Po letu in pol sem končno prišel do svoje prve diatonične harmonike znamke Žveglič, katere se držim še danes. Moj prvi učenec je bil Ivan Kalšek, ki še danes rad pride na kakšno učno uro.

Leta 2007 si postal tudi evropski podprvak v igranju diatonične harmonike. Kaj ti pomeni ta naziv?

Tekmovanje v igranju diatonične harmonike je bilo v mestu Attimis v Italiji, kjer se je pomerilo preko 100 harmonikarjev. Ta naziv mi pomeni eno potrditev dobro začrtane glasbene poti, dobrega dela, idej in ustvarjanja. Podprvak pa zato, da mi še kakšen izziv ostane za naprej.

Glede na to, da je tvoje glasbeno znanje izredno široko, si se verjetno tudi preizkusil v pisanju glasbenih besedil in skladanju melodij?

Ja, ko mi je leta 2000 umrla stara mama, sem še isti teden njej v spomin prvič napisal besedilo in melodijo za skladbo Mamino slovo. To pesem sem nato dal takratnemu ansamblu Rogla. Član ansambla je bil tudi moj oče Darko Bezenšek. In ta pesem je bila zelo lepo sprejeta med poslušalci in je bila druga na Vurberškem festivalu po strokovni plati. No, in takrat sem spoznal, da mi to zelo leži. Danes imam doma končanih okrog 40 pesmi, besedil, melodij in aranžmajev, ki čakajo svoj trenutek.

Si mogoče tudi član katere glasbene skupine?

Glede na to, da sem napisal kar nekaj pesmi, sem na tej osnovi leta 2007 ustanovil skupino Diatonica, katere posebnost je poleg harmonike, kitare in kontrabasa še klavir, simfonični orkester, zborovsko petje in podobno. Člani skupine pa smo: Janko Šumečnik - bivši član ansambla Rogla, Martina Plevčak – solistka pri skupini Sled, Darko Bezenšek - moderator Štajerskega vala, Tomi Rebernak na kitari – bobnar pri Peru Lovšinu in član orkestra Slovenske vojske ter seveda jaz. Konec avgusta bi moral iziti naš prvi album z naslovom Kvadrofonija, ampak se bojim, da se bo zadeva čisto malo zavlekla. Ampak, res malo!

Nekje sem prebrala, da si med drugim tudi mentor številnim nadebudnim glasbenikom oziroma glasbenim skupinam. Kako se je pa začela ta zgodba o mentorstvu?

Kar pa se tiče mentorstva, se je začelo, ko so moji učenci začeli ustvarjati svoje ansamble in me prosili, naj jim pomagam. Tako se je ustanovil ansambel Plamen iz Štatenberga. Z njimi sem delal skoraj štiri leta. Pri meni je tako – prevzamem namreč ansambel v celoti, kar pomeni, da jim pomagam najti ime ansambla, jih učim petja, igranja instrumentov, naredim jim kompletne viže in jih naučim igrati te viže, svetujem jim glede vaj solo petja, snemalnih studiev, nakupa instrumentov, izdelam jim spletne strani, vizitke. Skratka, vse dobijo na enem mestu za narodnozabavno glasbo. Trenutno pa sem mentor novonastalemu ansamblu Briljant iz Tepanja in Ansambel Potepini.Je pa že tudi narejena pesem za ansambel Mladi upi. Član tega ansambla – harmonikar se namreč uči pri meni in jim tako z veseljem naredim kaj novega in drugačnega.

Seveda pa ne morem mimo glasbenega centra Diatonica. Koliko učencev obiskuje šolo oziroma center in katere instrumente poučujete?

Glasbena šola Diatonica je podjetje, pri katerem lahko dejansko dobite vse za narodnozabavno glasbo na enem mestu. Prednost dajemo poučevanju igranja na inštrumente, in sicer diatonična harmonika, klavirska harmonika, kitara, klavir, kontrabas, klaviature in še bi lahko našteval. Posebnost pa je najnovejša tehnika igranja na diatonično harmoniko, učenje raznih zabavnih in tujih skladb na diatonično harmoniko, natančno dodelane pesmi, poudarek na basih in najpomembnejše, največja izbira pesmi. Pri nas skoraj ni pesmi, ki se je ne bi mogli naučiti. Poudariti še moram to, da starost v našem centru ni omejena in imamo prav poseben program za starejše ljudi, ki zelo radi pridejo k nam. Na razpolago je pet tečajev, in sicer začetni, nadaljevalni, profesionalni, tekmovalni in senior. Oddelki šol pa so v Slovenskih Konjicah, v Osnovni šoli Loče, v kulturnem domu Šmarje pri Jelšah, v kulturnem centru Rogaška Slatina. V naslednjem letu načrtujemo še tečaje na Jerneju pri Ločah, v Makolah, Celju in v okolici Ljubljane. V vseh oddelkih se trenutno uči okrog 80 učencev.

Mitja, pred kratkim si dal pobudo za izdelavo tako imenovane harmonike prihodnosti. Kje si dobil idejo zanjo in zakaj sploh ta drugačna harmonika?

Ideja za harmoniko je prišla sama po sebi, saj zaradi premalo tonov na diskantni in na basni strani harmonike enostavno nisem mogel igrati svojih skladb. To me je prisililo k razmišljanju oziroma razvoju ideje nove petvrstne diatonične harmonike, ki bi imela vse tonalitete – kot nekakšna harmonika prihodnosti, sem jo poimenoval. No, in s to idejo sem šel do mojega dobrega prijatelja Jožeta Žvegliča, ki je po mojem mnenju eden najboljših izdelovalcev diatoničnih harmonik na svetu. Ampak, tudi on še nikoli ni izdelal takšne harmonike in je tako tudi zanj bila ta izdelava velik izziv.

In kako sta se potemtakem sploh lotila izdelave?

Jaz sem Jožetu Žvegliču dal grobi načrt, se pravi, kakšne barve naj bo harmonika, barva meha, postavitev tonov, vsi kromirani deli naj bi bili črne barve, skratka, vsak košček harmonike je unikaten in posebej premišljen. Še kovček za harmoniko je na kolesih. Nato je Jože Žveglič narisal načrt harmonike, na osnovi katerega je počasi začel konstruirati in izdelovati posamezne dele. Najprej lesene, nato kovinske in tako je harmonika začela dobivati pravo podobo. Najtežji del je bil izpeljava in sestava mehaničnega dela harmonike in tu se Jože Žveglič po kvaliteti tako razlikuje od ostalih izdelovalcev.

Harmonika prihodnosti

In kakšna je ta harmonika prihodnosti?

Sama harmonika ima štiri dure, peta vrsta pa je sestavljena iz samih poltonov, brez katerih so moje skladbe nepopolne. Tudi na basni strani so štirje Merc polton basi, tako da ima harmonika vse tonalitete. In ravno zaradi te moje ideje se harmonika imenuje po meni - ''Merc Pro V.'' Merc je namreč moj vzdevek, V. pa pomeni pet vrst. Na tipkah pa je moder logotip glasbenega centra Diatonica. Pot od ideje pa do končnega izdelka je trajala štiri leta, ampak se je splačalo.

Delaš tudi na Radiu Rogla. Kakšno je tvoje delo na radiu?

Radio je zame eno veliko veselje, prijetna družba in predvsem kratka pavza od poučevanja. Na radiu sem že osem let. Moje delo je priprava oziroma izbor pesmi za narodnozabavno oddajo Pod Roglo se poje in igra, v kateri sem tudi tonski mojster. Snemam tudi reklamne spote in predvsem zabavanje radijskega osebja na samem radiu in na raznih izletih.

In še za konec – kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Kot sem že omenil, najprej širitev glasbene šole še v druge kraje. V načrtu imam tudi organizirati mednarodno prestižno tekmovanje v igranju na diatonično harmoniko. Prenesti nov model harmonike Merc Pro V. in tehniko igranja na mlajše generacije in izid prvega od dveh albumov z naslovom Kvadrofonija. S skupina Diatonica, seveda.